nekoč si bova povedala vse.
izpljunila bova prežvečene korenike
katere so častili očetje
ob koncu vojn.
izbruhala žolč,
ki so ga matere
kuhale v kotlih, kadar so zaklinjale kri,
temnejšo od smrti.

nekoč si bova povedala vse.
iz sence neizrečenega
bova postavila tabernakelj tišine,
kamor bodo besede prinašale darove mire in kadila.

nekoč si bova povedala vse.
pela bova čez kožo.
se častila v kosteh.
žebrala meso.
se levila do ogolelosti.

nekoč si bova povedala vse.
in od naju bo ostalo le še zrnce peska,
ki ga bo pomladni veter odnesel
na prag najinega doma.

Katarina J.