Z vsakim dežjem prideš in me boso povabiš na ples.
Vsak korak, vsak dotik enak kot že tisoč let,
ta isti ples kot takrat, ko pokazal si mi pot nad krošnje dreves.
Oči globoke kot ocean utapljajo me v spominih.
Moje telo počiva ob tvojem, ko vrtiva se med kapljami dežja,
med kapljami grenkih solza, ki nekoč točila sva jih midva.
Oba stara kot svet, ujeta v večnost tega, kar obstaja.
Ta ples edino je, kar je ostalo, da vračava se tja,
daleč v pretekli čas, od koder najin smisel življenja izhaja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: AnjaErschenn
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!