Epilog
.
Dežuje brez prestanka.
.
Misel sestavlja okruške v bogat kolaž.
Otroštvu prida drobne radosti,
nekaj negotovosti in željo
kar najhitreje odrasti.
.
Mimo hitijo obrazi, hiša in hrast.
Potok neutrudno žubori. Polja. -
Zlati klasi se pripogibajo vetru.
Čutiš roko, ki boža.
Čutiš prste v laseh.
Okušaš vonj matere.
Slišiš njen glas.
.
Potem sprehodi in
kramljanja tisto pomlad.
Sonce, ki grizlja kristale slane.
Z vonjem vijolic prepojen pejsaž
in češnja pod oknom,
ki se odpira v cvet.
.
Kdaj je stik izgubil pristnost
in se dotik razblinil v nič?
.
Dežuje brez prestanka.
.
Besede ubirajo pot mimobežnic.
Potikajo se po prostoru,
najbrž si želijo,
a ne zmorejo do ušes.
.
Povešeni pogledi
se sramežljivo kradejo
k obloženi mizi.
.
Utrinek neke zgodbe, morda zgodba v celoti, ki si je želela na plan. In z vso mehkobo dotika si jo nasula na "papir" in ponudila bralcu v razmislek, da pove svojo zgodbo, morda se celo najde v teh vrsticah.
lp ajda
Hvala, draga Ajda! Tvoji komentarji so tako lepi. Veš, da v zadnjem času res pišem na papir. :)
Lp, Lea
Tudi mene se je dotaknila, morda le:
Kdaj je stik izgubil pristnost
in se dotik razblinil v nič?
Anatomija oddaljevanja in to obilje, ki prekriva praznino ... čestitke,
Ana
Čestitam ti za podčrtanko, Lea.
Lep dan ti želim.
Salke
Hvala Salke! Vesela sem tvojega komentarja.
Tudi jaz te rada berem.
Lahko noč, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 10. 01. 2019 ob 23:15
- Prebrano 853 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 267.8