Tišina

tiho kraljuje

 greje žalost

daje pustinjo

daleč v globino duše

para potrpljenje

pusti jo

naj govori svoj jezik

naj prepričuje

pelji jo na sprehod

zapri oči in se pogovarjaj

sam z domišljijo

in ko se zbudiš

ne bo človeka

ne bo dlani

tišina je paznica

vsega neizpovedanega

ona je rak ki raste

pladenj ki ponuja

tisto česar ni

kar je odšlo

zaklenjena ljubezen

na levo osama

na desni samotni krik

vse je tiho

nesrečno visi v zraku

v zavedanju obeh

ob prisotnosti obupa

IŽ-lev