Pozdravljeni, vabljeni ste, da se nam v ponedeljek, 17. 12. 2018 od 19. ure naprej pridružite na virtualnem večeru z Lidijo Brezavšček in njeno drugo pesniško zbirko Pogodba z ničem, ki je pred kratkim izšla v zbirki Frontier. Z Lidijo se bomo pogovarjali o poeziji, formi, preseganju niča in še čem. Pogovor bom moderirala Ana Porenta. Pridružite se nam.
Lidija iskrene čestitke za tvojo pesniško zbirko, naj ti ob njej sonček sije.
Pridem zagotovo in sem prisotna.
Lp,Irena
Hvala Irena, vabljeni vsi, na klepet :)
Lidija, čestitke še tu! Upam, da vsaj za konec pridem. Sicer imam obveznosti v Ajdovščini, a pohitim domov.
Lp, Lea
Ja ću biti među tvojim pjesmama.
urednica
Poslano:
16. 12. 2018 ob 16:16
Spremenjeno:
16. 12. 2018 ob 16:17
Na kakršenkoli način boš tu, boš dobrodošla, nikita :)
:) Dober večer vsem
Včasih zamežika silnica spomina,
tam, kjer ost si brusi topa bolečina.
Se tedaj uprejo misli, v kotu zbrane,
pljunejo na kamen biti tlakovane.
Brezna se odprejo, tista, brez izhoda,
in ko padeš noter, si le epizoda
neke mrke slike, ki ne kaže zgodbe,
ampak le osnutke sklenjene pogodbe
(ki nastaja stalno, pa čeprav ne gledaš,
ker mižiš brezglasno, v verzih Nič prepredaš).
Beli list iz roke v roko se podaja
kot podlaga smisla, ki ti dih prodaja,
prazen in poltrhel smerokaz do hiše,
do katere smrt ti puščico zariše.
Pozdravljeni, vsi, ki ste in še boste z nami na današnjem virtualnem večeru. Lidija je podpisala Pogodbo z Ničem. Mi jo bomo overili ...
Lidija, lepo pozdravljena na virtualnem večeru. Po šestih letih - po prvenki Nič ali skrivnost pesmi (2012), je izšla tvoja drugorojenka, ki se je še bolj povezala z ničem, ta nič ni več nič, ampak Nič ... ki nas opozarja nase že z naslovnice.
Za začetek bi te rada vprašala, kako je nastajala zbirka - kaj je bil povod zanjo in kaj je botrovalo tvoji odločitvi, da je tokrat zbirka glede pesniške forme enotnejša (v njej najdemo sonete, prizmate ...).
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:13
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 19:13
Dober večer tebi, Ana in vsem, ki si bodo vzeli kakšno minutko za družeje tukaj.
Pogodba z Ničem je zbirka mojih pemi, pobranih s portala pesem.si.
Nastala je spontano, narahlo, brez posebne prisile, po nekakšni inerciji .... Ko je bila lani na zgoščenki Rokerji pojejo pesnike uglasbena moja pesem Odzvanjanje ( v izvedbi Mateja Kranjca), mi je urednik založbe Frontier iz Maribora Dušan Heldl predlagal, naj pošljem besedila za objavo zbirke ... in tako ...
Za objavo pesmi v rimani formi sem se odločila zato, ker sem imela občutek, da je to zaželen material za to zbirko, pa tudi, ker imam pesmi v tej obliki naveč in ker imam formo preprosto rada
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:17
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 19:22
O, imenitno. Meni se zdi zbirka precej premišljeno sestavljena. Zelo zanimivo se mi je zdelo tudi to, da v zbirki Nič ali skrivnost pesmi pesmi zasedajo leve strani knjige, v Pogodbi z Ničem pa desne strani knjige. Malo sem se igrala z izmeničnim branjem in naletela tudi na pesem Opomnik, ki se nahaja v obeh zbirkah.
Ta pesem se mi zdi po pravici eden od ključev za sobivanje (tudi z Ničem), saj opozarja predvsem na to, da je izrekanje izjemno pomembno za obstoj, zavedanje in bivanje z drugimi in s samim seboj, z njo iščeš resnico - če navedem le zadnjo kitico:
"Opomnik je, ki se po ledu plazi;
sledi mi, kaže z mrzlim krempljem name,
za bel spev čaka v marmornati vazi,
ki, težka, vonja se prsti navzame -
na vsak moj verz kot giljotinar pazi."
V pesmih ti ni pomemben le zven, rima, vrhunsko izdelana metrika, ampak tudi pomen. Zdi se mi, da v Pogodbi z Ničem vsaka beseda stoji na pravem mestu in tudi, da je občutek po branju celotne zbirke (vsaj zame) temačnejši kot pri tvoji prvenki.
Je čas tisti, ki je utrdil prevlado Niča ali je pogum tisti, zaradi katerega se še bolj neposredno soočaš z Ničem?
Ko ravno omenjaš pesem Odzvanjanje, bo morda koga zanimalo, da prisluhne uglasbitvi pesmi in izvedbi Mateja Krajnca:
Ja, čas je pommben, pogum pa tisto, s čimer hočem iti čez nič in Nič in opogumiti tudi še koga.
Res je Opomnik vodilna pesem, zato je v obeh knjigah, je nekakšna os in oprimek. Govori o Pesmi, prav pesem pa je oder, območje, podstavek in sredstvo za boj z ničem.
Nekateri imajo moje pesmi za čisti nihilizem, kdor pa malo pomisli, bere znova, vidi, da to ni res. Po naravi sem optimistka, moj Nič je le zavedanje tega, kako nevaren, težek in sluzast je svet. A zavedanje ne pomeni predaje.
Niča ni, ker je vse.Torej lahko znotraj tega prostora vseeno iščemo sobe zase, samo občutek za sobivanje potrebujemo.
Sem zašla?
:)
Super, Ana, hvala za link
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:35
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 19:35
Lidija, čudovito - ja, vedela sem, da je dozorelost prinesla še več zaznav Niča in še več orožij za njegovo premagovanje.
Nič je - oh, tako mnogo ... če samo napišem nekaj verzov iz tvoje zbirke: ... je mati vseh vzdihov (str.23), ... prostor, kamor odrivaš misli (str. 21), ... je končna zaznava (str. 29) ... Tja potuje: vsa sinjina morja (str. 27) ...
Morda je le beseda in bi jo lahko zamenjali za katero drugo, ampak jo sprejmemo, še posebej, ker je v družbi pesmi, za katero se zdi, je edino, kar ga lahko premaga ...
Nekje praviš tudi; Ni pesem Nič, če išče samo sebe? (str. 17)
Nekaj mora ostati še za radovedne bralce ... Rada bi te vprašala še o tem: ali pesmi še vedno tečejo s teboj ali iztekajo iz tebe, ko se vrneš s teka. Utrip, dihanje, pesnjenje - je še tako povezano pri tebi?
Upam, da ne bo zadnja.
Lep večer vsem skupaj.
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:43
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 19:45
Na tem mestu bi rada citirala odlomek iz spremne besede Petra Rezmana k tvoji prvenki, ki je zapisal:
"Dosegam točko nič. / Manj kot to ne obstaja.
Tako nas zadene poezija Lidije Brezavšček, ko z barvo neizprosne realnosti premaže metafiziko poezije. Tiste poezije, mimo katere pogosto teče ona, in poezije, ki teče v nasprotni smeri mimo nje, čeprav je pogosto najbrž res, da včasih teče pesnica in je pesem čisto pri miru ter zgolj poganja iz svoje čebulice kvišku, drugič obmiruje pesnica, pa mimo nje priteče neverjetna pesem."
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:47
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 19:58
Krieeg, dobrodošel.
Z Lidijo smo se srečali na našem Pesem si branju 27. 11. v Kranju (med prazniki gotovo najdemo čas za kako reportažico ...) - čeprav je bil njen rojstni dan, je z veseljem večer delila z nami. In nam brala iz svoje nove pesniške zbirke.
(Gregor, hvala za posnetek:)
O, ja, seveda. Še vedno me pesmi srečujejo med premikanjem, velikokrat med tekom, no, vsaj osnovna ideja oz. moto ali refren se tke takrat ...
Ker sem pred časom zamenjala svoj osnovni šport (sedaj se bolj posvečam potapljanju na vdih - apnei), se tudi pesem potaplja z mano. V globinah je še več niča, več tišine in miru, več pesmi same ...
Da ne bom zašla v kakšno transcendenco - ne, ni se za bat, vse je pod kontrolo, kljub slutnji niča želim, da se zajema stopnička višje od čistega intimističnega individualizma, rada bi, da se prostorje altruizma in družbene kritičnost vseeno vriva v medprostorja niča.
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:54
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 19:57
Pozdravljen, krieeg! Tegale tvojega oglašanja sem pa res zelo vesela!
In, Ana, tegale posnetka pa še nisem videla ( lepo, čeprav sama težko poslušam svoj glas ;) :)
Hvala, Gregor
urednica
Poslano:
17. 12. 2018 ob 19:58
Spremenjeno:
17. 12. 2018 ob 20:14
Krieeg. Vsak, ki kaj napiše, je vesel odziva, očutka razumljenosti. Tako se počutim zdaj jaz, hvala.
Tja v strop zasušena, nevidna in slepa,
brez rok in oči se je senca predala.
Še preden je lastno obsodbo prebrala,
odnesel jo kisel je val iz oklepa ...
Zdaj gleda brez vida, posluša brez sluha.
Brez rim je, brez tipa, brez misli, brez boja.
Ni pesmi, ni glasbe, ni kalčkov obstoja.
Le mraz je pod njo in plesniva noč gluha.
So stene in ona in strop, vse brez kiča,
ki včasih zapolnil je njeno praznino.
Je svet bil nekoč. Zdaj jo severnik biča
in ona ostaja zarita v sivino,
zažeta v bel sloj preperelega Niča,
odkar je šla pesem v brezvezja širino.
Komentiranje je zaprto!