Našel sem ga v gostljavem ozračju pajčinastih zapredkov in zaskorjenih reliktov lizola, ki so objemali na bok nagnjeno šomoštrovo stalo. Ležal je med zvezanimi snopiči žoltih aktov, pod kišto jugoslovanskih priročnikov, ovit v staro in razcefrano odelo, saj je obenj nasedla črepinja meranske vaze z razsutimi imortelami barjanskega rogozja.  V zatrpani alkovi podstrešne ispe, od koder je obupno smrdelo po mačji scalini, je obgrizena stragula štrlela iz mišje luknje in nad zarjavelim šporhetom je v sunkih piša skozi razbito šipo frčade kembljal po špirovcu zvit žeželj. Iz trebuha od golobov presranega ležišča so brneče poskakovali koluti vzmeti, ki so tam v somračnih preduhih žvenkljali kot ulične laterne v nočni nevihti ... - Skratka - pohabljen, raztrgan in umazan je v depoju svinjarije vedril in oblačil moj prijatelj Ivan Cankar, kot bedna mizerija dninarjev s klanca siromakov ... V intimnem somračju spokojnega šepetanja sem ga karseda nežno in pazljivo zaobjel okoli oguljene in zaprašene suknje platnic, a se je navkljub temu pokadil oblaček prahu iz napokane pozlate hrbtišča. Nenadejano srečanje je naphalo teksturo molka  s plesnivim vonjem iz lanenih raz in tiskarskega inka; z zmečkane polsti sem izpihal debel sloj prhle žagovine, da se mi je v nekakšni zabledeli gloriji prikazal On kot zamolkel obstret lune izza cerkvice sv. Trojice    Vlažna dlan mi je počasi spolzela po izsušenem in izpitem Ivanovem obličju, se hipno prepustila zvedavemu palcu, da je zaokrožil okrog štule črnega pokrivala in obrisal lepljiv kosem pajkovega nitja z ovratnika raševinaste srajce, ki je nezapeta gledala iz temnega sukna - trak svilenega kazalnika je počival čez umetelno borduro na krinolini Milene Rohrmannove, kot nekakšen simbol nežnosti, deviškosti in božanskega dotika ... Cankarjev obraz se mi je v brleči svetlobi podstrešja zazdel nekako melanholičen in izpit, a vendarle mogočen v vsem svojem veličastju nenadkriljivega mojstra slovenske besede. Ozadje podobe je temnila zamaščena gmota sivine, kot acidno ozračje nad fabriškimi dimniki Ottakringa. Onkraj slemena so skozi lino zletavali golobje in tam zadaj, koder je mežikala žametna svetloba izpod škrbaste kapi, je sonce že vneto kalilo žarke, a tu v zapuščeni ispi že davno preminulega šomoštra je moj prijatelj Ivan Cankar kot mnogo prezgodaj postaran mož zrl vame s kalnimi in neprespanimi očmi vsled hlastnega nočnega pisanja in boleče enureze. Zdolaj na škripavi leseni stolbi, ki jo je navpik v temo požirala globina staroljubljanskega miljeja, so se mi poltiho ubesedovale misli, ki so izhajale iz paralelnih sanj in izluščene katarze. Ustnice so mehanično mrmrale v boleči asociaciji, kot nekdaj ... in kot takrat, v ušivi ledeni podnajemniški luknji, ko sem pozno v noč pod toplino tuhne lačen in žejen do sitega vpijal njegovo Hišo Marije pomočnice ...

VEČERNI FOTELJ.

RAZPRT V DLANI ŠEPETA

NESMRTNI CANKAR.

Sašo Zorc Florjanski