Žebraš
na tisti hladni prižnici,
da bi razsvitljal sivo pot,
po kateri tiholazi poganski bog.
Da le za hip bi utonila večna žalost!
Takrat pozeblo vresje znova bi vzbrstelo …

Lahkotiš
truden mi korak,
ki 'z dneva v dan doni
še v daljšo večnost,
da v dirki bi morda dotekel meč,
ki v tvoje je meso zarezal sled,
srce iztaknil in se kitil z njim
v krmarnici hudičeve barkače.

Stresaš
goro,
ki nad mano raste
in odganjaš brezoblične slike,
ki se vgnezdijo v zlaganih zgodbah.
Kot gnila jabolka odpadajo načete skale
v klesanju tvoje nove stare zgodbe,
da bi kot davno pred menoj se brala
bosa, neizljubljena in čisto sama.

Segaš
tja po zvezdah,
da bi jih dotrgal
v šopek tisočih objemov - njej,
ki čaka te pod isto lipo,
neutrudno, vdano in predano ...
Njej, ki si jo ljubil.
Njej, ki te še ljubi.
A kot veter se zmuzljivo odpodijo
tja med injato vejevje vitkih smrek.

Ščebetaš
s premraženimi vrabci,
poplesavaš kot kak list,
ki nikdar ne upade,
da ja sonce ne bi vzhajalo v novo noč,
da ja megla bi se ne budila v jesenskem jutru ...

Poješ
meni znano pesem -
tebi že zapeti rekviem
na polju nekih strašnih smrti.
Odzvanja kot bakrenec, vržen v neskončni lij,
ki jek odbija ti nazaj v nedrje brezupa.

Utapljaš
mojo žalost, jezo, bol,
se trudiš vedno znova, a zaman,
saj srepa rana spomni,
da sem živ, obsojen in nemočen,
zlahkoma ujet v požeto rožje,
kot orožje, ki mu rečeš zbogom.
Prav nič več ne izbljuje svojih salv.

Bodriš,
da si, ker si, kjer si.
Čeprav nekje v tihem niču -
ni ne prostora in ne časa tam.
Že davno je utonila vsaka žalost;
se ti smeji, prišepneš znova …
A vendarle tam čakaš tih in
brezpodoben,
mogočen,
večen osamelec.
Niti mlad in niti star.
Le isto smel.
Kot ko si bil.
Kot ko si bil …

jabolko