štrlenje
danes se iz por vlečejo besede,
ki jih je razstavil in seciral.
dal na membrano in udaril.
ranil.
ampak danes se pobirajo.
druga drugo in same sebe.
danes iz pretepenih besed
raste drevo. ne pomladno.
ne jesensko. zimsko drevo
se rojeva v moji koži.
drobno belo drevesce.
iz drobnih belih besed.
nihče ga ne vidi.
nihče ga ne objame.
sama hodim z drevesom
v sebi. sama štrlim v nebo.
Všeč.
Vesna, objemam tega nepesnika in njegovo drevo ♡
lp Marija
filia in Marija, hvala za dotik.
Lep pozdrav, Vesna.
rada ima drevesa <3 drevo ni nikoli samo, zmeraj ga najde kakšna ptica
Irena - ptica! <3
Lp, Vesna
urednica
Poslano:
07. 12. 2018 ob 18:01
Spremenjeno:
07. 12. 2018 ob 18:02
Tudi mene, le prvi verz se mi zdi odveč (ali pa bi vsaj zamenjala osebo / samostalnik),
lp, Ana
Odstranila verz z nepesnikom. :-)
Odlično, tudi ta neimenovanost tistega, kar trga besede, zelo ustreza nadaljevanju pesmi, v kateri se vse spremeni v odločno in zgovorno samoto, čestitke,
Ana
res suuper pesem se me je zelo dotaknila lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 02. 12. 2018 ob 10:25
- Prebrano 730 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 409.91
- Število ocen: 19