Dehteče lilije
nabiral sem
v kotičkih srca.
Pleve je vzklilo
v temo ovilo
srcé in duha.
Bilo je vse pusto
in sivo kot prah
in zemljo zakislo
poraščal je mah.
Bil je mah oster
kot trnje bodeč
zažiral se v misli
je slepoto loveč.
Dolgo sem bil se
in ruval pelin
le redko izrasel
kdaj cvet je z' globin.
Sem tonil, se vzpenjal
svetlobo lovil,
počasi, počasi
se led je topil.
In tonil sem, tonil
v globine morja
in ískal sem, ískal
spet pot do srca.
Sem našel, jo našel
in zgrádil sem grad
trdnèjšo utrdbo
za duše zaklad.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!