Sedi k meni, sinko,

da naju bo skupaj strah.

Tesnoba izhaja iz čudenja,

da smo davno nekoč vedeli,

kaj pomeni beseda ognjišče.

Opazujva iz teme

v beli svetlobi režeče obraze,

strupene odseve v očeh,

mastne prste, našitke, odpustke.

Vse je naprodaj po zvišani ceni.

Poglej si

to golo človeško so-dušje,

ki pleše, drhti, medli

okoli zadovoljnega nasmeha,

ki se je prilepil na obličje zlatega teleta.

Plazeč po kolenih ližemo

podstavek pod nogami malika.

Vsi smo zraven.

Razen izobčencev z napihnjenimi trebuhi,

ki ne zmorejo več pokopavati

tankih okončin svojih prekletih otrok.

Nekoč so zgodbe pripovedovale o življenju,

sedaj se življenje skriva za njimi.

Biti je privilegij za maziljene.

Tvoji vnuki se morda nikoli ne bodo rodili,

tvoje vnukinje bodo osamljena dvonožna bitja.

Razžrte od kislega dežja

bodo otožno pele

na slepi veji drevesa življenja.

Čisto kmalu se bo vse začelo znova.

Pravi bog ne bo več razsipaval s svobodno voljo,

raj se ne bo odprl

in čas ne bo vdrl v zavedanje obstoja.

Žive stvaritve,

ki jih bo Mojster

čez milijone let narisal

na svod svoje osamljenosti,

bodo molčale.

Morda bo njim uspelo,

da jim stvarstvo ne uteče v nebo,

kot s helijem napolnjen balon

po koncu pisanega sejma.

poetesa