Zvestoba ni dolžnost,

je želja, hrepenenje,

ki v razmerja naša

vpija ga življenje

in ne moreš ji ukazati,

češ, kar hočem te imeti,

je lepilo, ki nastaja,

kadar vanj želiš verjeti,

ona je poljub,

neodigran in neobvezen,

kadarkoli se prebuja,

ve, kaj hoče in je trezen,

ona je dotik,

v čvrsti misli nežen,

kadarkoli se rodi,

ne zmore biti bežen,

ona je nasmeh,

ko ti najtežje gre

in jok hvaležen,

ko ima že vse,

ona je otrok,

ki spet ji ga prebujaš,

nagrada za vse to,

kar ne zamujaš,

ona je preprosta,

brezpogojna sreča,

ni naprodaj, ni denarja,

da jo zadrži, ko je boleča …

… a ko ni je več,

je izgubljena,

ne skrivajmo je,

ni pomena,

srce ve

in čuti, da je ni,

takrat brezzvezno

maščevanje ponori,

bolje je pošteno,

kar boli priznati,

da se izgubilo je lepilo

in ne da črepinj se več pobrati,

če ni, pač ni in ni edino,

ko za popestritev moramo lagati,

ne zatiskajmo oči si,

bolečino treba je končati.

Ko ljubiš,

počni brez zavor

in do konca,

ne laži,

ne skrivaj,

ne »pumpaj»

si sonca …

by Mikla

Mikla