ne potrebujem vremenoslovca
da mi pove v katero smer piha veter
to čutim na vratu, če pozabim šal
in na spodnjem delu hrbta
najprej napetost potem omrtvičenje
v vsakem primeru v prstih
če jih vzdignem
to so moja majhna opazovanja
ki ne nastajajo iz natančnega poznavanja
vremenskih slik, študija
izohips, izobar, izoterm
ampak iz intuicije, da me vse
obkroža in nagovarja
in da veter v resnici
ne piha nikamor
če ne dvignem prsta
včasih opazim krošnjo starega drevesa
in kako se hibe oplemenitijo
moja puklasta drža bo morda nekoč dobila
smisel pod težo časa
kot švedranje klošarja
ali gube osnovnošolske učiteljice
zato me odnaša tja
kjer piha še močneje
kjer se napnejo jadra
tam prižgem svečko
in postavim oltarček
potem mi ugasne svečko
in odnese oltarček
potem ga spet postavim
urednik
Poslano:
01. 12. 2018 ob 14:49
Spremenjeno:
01. 12. 2018 ob 15:01
Narativa o najbolj resničnem, beri: nedvoumnem. Subjekt je skromen in povsem nepretenciozno izpostavlja majhne skrivnosti vsakdana. Zaveda se svoje majhnosti, a se zaradi nje ne odpoveduje iskanju smisla. Nasprotno: zaradi nje je še bolj motiviran iti "v svet" in spoznavati neznano. V tem iskanju vidi smisel; v neprekinjenem izgubljanju in ponovnem orientiranju. To je proces, ki je brez konca, a je hkrati skoraj povsem samozadosten.
Čestitke,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Deseti
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!