Pravljični verz te v romance povede,
važnost do nje na zamisel se usede.
Izrečeš čisto vse čarobne besede,
da jo mogoče vsaj malo zmede.

Najbolj boli tisti grenki dan,
ko vsa čustva pridejo na plan.
Druge kriviš, ko se zalomi,
ko dokončno srce, se ti zlomi.

Nastopaš v življenjski vlogi,
ko potuješ po usodni progi.
Ko zboliš brez fuzije njene,
ostanejo le solze ognjene.

V njej je neka super sila,
usoda vstran jo je spodila.
Name ni se nič jezila,
toda ljubezen ni filma razvila.

Kaj pomeni ljubiti, bi nežno pokazu,
če smel pobožat bi jo po obrazu.
Zemeljski angel že zdavnaj oddan,
da ni mi uspelo, sem dejstvu predan.

Omenjala ni nobenih obljub,
dati ne more željeni poljub.
Odločitev skušaš obdržati ujeto,
v srcu dejstvo je mučno sprejeto.
 
Čeprav z vsemi močmi se izmika,
čustev nikoli obraz ne zanika.
Ko je nočeš več obremenjevati,
njej šopek sebe ne moreš več dati.

Ko se družiš zadnje prijateljske dni,
te šok spoznanja močnó doleti.
Dokler revež ne gre čez vse to,
se večkrat spopada z vprašanji samo.

Kaj pomeni ljubiti, bi nežno pokazu,
če smel pobožat bi jo po obrazu.
Zemeljski angel že zdavnaj oddan,
da ni mi uspelo, sem dejstvu predan.

Omenjala ni nobenih obljub,
dati ne more željeni poljub.
Odločitev skušaš obdržati ujeto,
v srcu dejstvo je mučno sprejeto.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim