Sem vsota svojega življenja.

Tekla sem skozi grmovje,

se spotikala ob kamenje in trhla debla,

na jasi za trenutek zadihala

v bleščeče sonce,

nato spet padla v deroč hudournik.

Včasih mi je naenkrat zmanjkalo tal pod nogami.

Obležala sem na dnu prepada.

Odplazila sem se skozi trnje

in videla umirajočo žival.

Sem vsota svojega življenja.

Praske, modrice, polomljene kosti

se zlivajo in stapljajo

s toploto in blagostjo.

Ves čas sem nastajala,

kot ocean, ki se vanj zlivajo reke.

Ljudje, s katerimi sem tulila v luno

ali se gledala srepo in nepremično,

oboji so mi jemali in dajali.

Nekajkrat sem z globokimi ranami

sama obležala na zmrznjenem polju.

Našla sem sozvočje,

trenutek lepote,

preobražala sem žareče steklo v fin kozarec.

Vse se meša in spaja

v dleto, ki me je oblikovalo.

Sem vsota vsega, kar sem preživela.

Barbara Premužić