možgani stradajo pod metlo, ki čisti plesniva
podstrešja. režim se z močjo afriškega geparda in
šprintam pred solzno resnico z nadsonično hitrostjo.

občutek vrelega besednjaka bledi v vlažen vodnjak,
kjer me ne doseže apatičnost invalidne črke. z atomsko
bombo si sežem v roko in razbijem klet, kjer diham
s pomočjo medicinskih aparatur.

z asfaltnim razumom divjam po makadamu             
razsvetljenstva. bobneča je steza do tankega
preporoda, ki ga ni dovolj skupaj, da bi obstal
pred sebičnim vetrom.

požrem dve tableti; eno za srce in drugo za
adrenalin, kar me pelje v nulto točko lenobe,
bankrota, pohlepa in satanove labilnosti.

njuham belino pralnega praška, ga inhaliram
in se zadevam z njim, da bi se rodil kot
preganjavica boga.

ono, kjer se potepajo halucinacije in s slušnimi
orodji prisluškujejo sanjam. tam, kjer čas pobegne
pred koncem, preden se znova začne. samomorilni
vzgibi krvavih dlesni in gnilih jezikov – počivajo tu, pred
vhodom brez izhoda, v ruševinah ljubezenskih stolpov.

čas nežno golta telo, atom za atomom. iz kvarkov
nastajajo ležerna vesolja, kjer izumirajo čebele. nihče
ne posoja rok za rešitev, zato pa nuklearne eksplozije
služijo kot svetilniki.

pijani preroki so zaspali minuto pred apokalipso. v
podzavesti se takrat vse zgodi. skozi obroč ognja
zgrmimo v prepad. kri v potokih, nezavest kot eksistencialna
kriza.

pika v zadnjem odstavku, v knjigi brez ločil. narobe, na
glavo postavljeno, brezveze. nov svet se ne zna roditi
drugače. če je gonilo življenja logika, potem je uničena
vsaka možnost življenja -

neomejeno vzklije z nerazumljivim.

naprimerjanez