Pišem pesme ne znajući ništa
jer drveće ode da me traži
u poslednjoj srži,
jer kamenje govori u hramova tuči,
kao Edip slepi no Edip na Kolonu
pišem pesme, videh:
ptice kleče, ništa ih ne drži.
Iz ciklusa „Gavran nosi moju pidžamu”
Poslano:
03. 09. 2018 ob 11:23
Spremenjeno:
03. 09. 2018 ob 11:23
Samo da naglasim: BRILJANTNO, poeto !
Hvala od srca, pesniče. :)
Iluzija, a stvarnost.
Fantazma, no opet stvarnost.
A pjesnici prokleti, ili blaženi, da istalože.
Vidimo, vidimo te trenutke.
A drveće... i dalje traži.
Bravo!
Hvala puno, Nikita. :)
V zelo kratki pesmi srečamo naravne sile, ki iščejo pesniški subjekt - z uporabo Ojdipa (in vso simboliko, povezano z njim) se nevednost spremeni v nevarnost - ob spregledanju sledi lastna oslepitev - ki pa se tu izteče v drugačno zaznavanje (pesniško občutenje) ... pesem, ki spodbuja razmišljanje, čestitke,
Ana
Hvala puno, Ana, velika mi je čast. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vladimir Vuković
- 03. 09. 2018 ob 09:33
- Prebrano 611 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 197.95
- Število ocen: 7