Zora dotaknila se obzorja,
sapo spustila na obronke.
V rosi svetlikale so se potonke.
Med nama predrla tanka se skorja.
V rano jutro sem stopila bosa.
Dolgo, dolgo sem česala svoj mir,
v tišini zaslutila svoj izvir.
Na travi skakala sta kosa.
Vedela sem, da tvoj glas
bo mojemu ljub odmev,
ko zorel bo najin čas.
Dan razgrinjal zadnji odsev,
mehak dotik tvoje roke
vabil v ples zbujene boke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!