Mrtvi čolni, potuhnjenci ranjenih bokov,
(z vlakni svojih trohnečih reber)
skrunijo mirno otrplost jezera.

Njihove muljaste smrti
so ranjeni lokvanji
na mrzli, spokojni gladini.

Le luna se tiho sprehaja
po aleji trhlih palub,
med štrlinami vesel,
med spomini preplutih smeri.

Mrtvi čolni so pesem,
zamolčana brez besed.
Le rime rib še slikajo
v mrtve jambe svojo sled.

V mrtvem čolnu vsak od nas
vesla pod sencami lobanje
(z viticami v produ hrbtenjače),
in škripa dolgo v noč
svojo hromečo neizbežnost.

Dani Bedrač