Tisti drugi,
ki se prikazuje mrtvim,
nisem jaz.
Tisti drugi
samo hlini,
da obstaja, in se lepi
na vse,
kar ogrinja,
kar se vzpostavlja,
kar se podreja,
kar vznika.
Tisti drugi
nisem jaz.
Ta noč in ta dan
sta moja smrt
in moje vstajenje.
Ta noč in ta dan
sta moja bit,
najbolj zgoščena,
pa čeprav se čuti
ena sama želatinasta kepa med prsti.
Všeč mi je odprtost pesmi in ponavljajoče se trditve o tistem drugem, ki ni jaz in ki bralca vznemirja, notranje vzvalovi (kot vodno zrcalo) ... nekakšen ključ v notranje kamre, v katerih je nešteto drugih, ki imajo svoje čase prikazovanja ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Deseti
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!