Nemogoč dan,

ko gre vse narobe.

Imaš občutek, da si sam,

še včeraj prijazni so danes polni zlobe.

Zoprno neprestano diha za vrat,

besede neprimerne meče v tvoja usta,

ko v zidu ne vidiš vrat,

najeda te puščava pusta.

Najraje skočil bi iz svoje kože

in se razlil neznano kam,

da nihče te ne najde,

da mine v past ujeti dan.

Ploha pride nepričakovano.

Lije kot iz škafa.

Vodna zavesa te v svoje roke vzame,

za dovoljenje nič ne vpraša.

Z jezikom loviš tople kaplje,

mokra obleka se lepi nate,

dež poznega poletja

neslišno polzi vate.

Voda celice izpira,

počasi topijo se tegobe,

olajšanje prijetno se oglaša.

Svetloba v dežju vzide.

nada pecavar