NA KAPLJO ZVON ZVONI

Oh, ti nezvesta ptica,
oh, ti jutranja rosica,
kje tebe moj čut bo spoznal,
kje tebe moj vinjeni greh bo obučudoval.
 
Ti zjutraj zbudila si me v snu, 
ko vihar bil je že na dnu,
ti mene vinjenosti branila si,
hotela pokazati življenja smisel si.
 
Vetrič pihal je skoz' lase,
ko ura tebe h koncu gre!
Reka tonila barko-mladost,
a jaz mislil na vinjeno radost. 
 
Oh, mladost ti norost, 
tebe sem čakal v srhu.
Kje si zdaj? Kje letiš?
Kje cvetiš? Kje rosiš?
 
Zdaj sedim pod sivimi lasmi,
pod tistimi, ki so prej svetli bili.
Zdaj sedim pod drevesom, starcem,
tisim, ki je moje mlado srce sonca varoval.

Le bolezen, težka preizkušnja je ostala,
ki mi jo je kapljica ponočevanja dala.
Ti zahrbtna, tiha, hinavska kaplja alkohola!
Zdaj, zdaj, ko bi moral živeti,
me bolniška postelja bo h'tela razodeti. 
 
 
Le bolečina v materinem srcu bo prebivala,
ko jutri na griču pel mi bo zadnji bim-bam-bim-bom.
Le prah, le prah po meni bo ostal,
a kaj, ko ta vinjeni greh med bledimi svojci me je izdal.

 

Alen Mohar

Komentiranje je zaprto!

Alen Mohar
Napisal/a: Alen Mohar

Pesmi

  • 20. 07. 2018 ob 12:33
  • Prebrano 408 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 38.16
  • Število ocen: 2

Zastavica