Zjutraj ko sonce odpira oči

zapirajo nočne sanje svoja okna

pripirajo počasi žaluzije

kot bi utišanje zniževalo ton glasu

da se ne prepirata odprto oko in sanje

vdam se tišini ki se greje kot vroča kava na plošči

da kipi potiho in ne zažene vika in krika

v mislih ki zaradi neraunoteženega telesa

v prebujanju dela štoraste gibe

sezujem okorje natikače ki capljajo za mojo nogo

stiskam misli prav potiho da ne izdajo glasu od znotraj

počasi se premikam proti soncu

kot komaj zbujeni slon med muzejskim porcelanom

med stvarmi ki pridno nabirajo prah brez motenj in škripanja

raje pišem kot kričim na ves glas

z upanjem da oči raje spijo še pol dneva

kot berejo prestavljanje telesa

med mirnimi oblaki utrujenega dneva

brez moči za še eno strelo več nad glavo

in prekinjenim internetom

še preden nevihta popusti in udarja

gor na glavo

za strah in zmeden trepet na zemlji

izklopim besedo

in zaprem usta

misli pa igrajo šah

IŽ-lev