UMikanje
Oh, kako se bojim človeka v sebi
ki nazaj k njemu hodi
z občutki sodi
v lastnem egu brodi
Odstranila sem vse pirse
zbrisala bi še tatuje
iz notranje nuje
da telo ne bi bilo več tuje
Ni več drog v žepu
ki so polnile praznino
navidezno milino
nočem čez poletje čutit zimo
Obrnila sem vragu hrbet
še slišim šepetanje
dvomi in zlobno spraševanje
srca klanje
Oh, kako se bojim človeka v sebi
ki nazaj k njemu hodi
z občutki sodi
v lastnem egu brodi
Mislim, da je najtežje broditi po labirintih sebe. Preteklost ni kovček, ki bi ga lahko potopili. Oblikuje nas.
Vse dobro
"filia"
Drži.
Hm, s kovčkom vred sem se potopila.. in priplavala preoblikovana na plan. Naj ostane tam, da ga nikoli več ne najdem. :) itak so mi bolj všeč nahrbtniki!
Hvala lepa filia in prav lep pozdrav.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: abukala
- 09. 07. 2018 ob 01:54
- Prebrano 400 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 143.42
- Število ocen: 7