Povsem na robu svoje sreče,

zrl sem na drugo stran,

misli za nazaj so delale mi album,

film strgan, deloma poškodovan.

Pester je bil zbor igralcev,

scena pisana iz Narnije za dušo,

pričakujoč na zadnji zastor,

padel bo in znajdem se pod rušo.

Zdaj samo še nemi film mi igra,

v črno belih sličicah vrti se bolj počasi,

ni več barv, ki bi zlile se na platno,

lik noben se mi iz zgodbe ne oglasi.

Pa se vendarle mi film ta ustavi,

na spominu, ki privre na plan,

ko sem srečal te v življenju svojem,

se za kratek čas je noč spustila v dan …

... v očeh pa tvojih

najdem nekaj za naprej,

mi govoré, da ni še konec,

da bi našla se še kakšna od idej …

Tu na robu mojega veselja,

ko se solzi zlijeta v eno,

misli za nazaj mi delajo koncert,

kjer lepe note mi delujejo izgubljeno.

Pester bil nabor je mojih pevcev,

za kuliso skriti tihi je napev,

pričakujoč, da padla bo zavesa,

ko izpod ruše slišal se bo le odmev.

Zdaj ostaja le še glasbena podlaga,
zbor v ozadju tiho mi mrmra,

solista so umaknili na varno,

da se opera počasi mi konča.

Pa mi igla gramofona vendarle preskoči

na spomin ubrane melodije, ki privre na plan,

ko te srečala nekoč je moja pesem,

so vesele note mi na kratko spremenile dan …

… kajti …

... v očeh globine tvojih

najdem nekaj za naprej,

mi govoré, da ni še konec,

da bi našla se še kakšna od idej …

by Mikla

Mikla