Sonet št. 65
Po padanju s klifa zadre se balvan
v razmočeno prst na pripravljenih tleh,
potem pa beseda na mojih dlaneh
prebere mi pašnike zvezanih sanj.
Poklenkajo zvonci deliričnih črk,
prikazni morjá fluorescentnih oči,
zaradi katerih nabrekel in mrk
cefram trhla vlakna tuzemskih vrvi.
Skoz usta s peresom mi praska črevo
in z glasom nevrone čez desno uho
na sprehod odpelje čez žalosten vrt.
Na vrtu pa ni rumenečih cvetov,
zgolj jasen uvid, da prišel sem domov,
saj z grma mi maha neučakana smrt.
"iz" klifa je težko pasti, ker nisi V njem ;)
Dober sonet z domiselno simbolističnim besednjakom.
Čestitam k podčrtanki in res dobremu sonetu, Peter!
S pozdravi,
koni
Super sonet, odlična metaforika!
Najlepša hvala! Nastala ob branju Kosovela :)
Poslano:
31. 05. 2018 ob 09:48
Spremenjeno:
31. 05. 2018 ob 09:50
Zadnje čase me navdušuješ s soneti, ki so vsi po vrsti odlični in imajo močna besedila, vsa posvečena Slovenski krajini in tvojim občutkom. To mi je nadvse všeč.
Še na veliko lepih sonetov in bravo za črtice, te in vse ostale (•_•)!
Lep dan Marija
Najlepša hvala Marija.
LP iz Srbije!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 28. 05. 2018 ob 22:25
- Prebrano 655 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 225
- Število ocen: 9