ali ne tuguj. u razvigorcu ostat će sve što će biti
meta-značenje. blisko kao lovori i plamen,
kao obris neizgubivih putanja. misao
bit ćeš što vinut će se u vječno
recitiranje pjesme koja ne plače
kad umiru oblaci, to je podne
zaspalo u kretanju svijeta.
ne žūdi, žudnja ranjava
kao kišna boja ljeta
mlado lišće,
kao uspomene.
zato
ne dozivaj
značenja godinā,
ne odgonetaj puteve
nečitke i slijepe kao
knjige zemaljske. drvu
čempresovu i modrom
razvigorcu prepusti rasute dane.
njihova mudrost će u kamen urezati
verse neumitnosti, zacijeliti ranu,
jer ne odlazi se zauvijek. tamo gdje su
dječačke želje ostale i zov bivanja je ostao
kao svrha novim nepotrošenim pristaništima.
Zaista, sjajni stihovi, emotivni, nježni, dojmljivi, ispunjeni ljepotom i ljubavlju.
Lp i ugodan ostatak dana ti želim!
Katica
Hvala, Katice, na komentaru! Znaci mi.
LP ♡
Mirko
Pesem, ki govori o večnem prehajanju, zato je žalovanje odveč ... in v verzih (izpisanih v kamen) je za večno ujeto potovanje, čeprav je kdaj tudi zašlo - čestitke,
Ana
Veliko HVALA, Ana.
Srdačan pozdrav,
Mirko
Lepa, lepa, snažna je...
Lep pozdrav, Tatjana
Hvala, Tatjana.
Srdačan pozdrav iz Sarajeva
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!