Včasih želim, da veter bi bila,
ki se s Tvojimi lasmi igra,
in toplo sonce,ki z jutrom Te budi,
rada bila bi ob Tebi venomer;
Podaj mi roko, popelji me v svet nežnosti,
naj v nama znova zaživi.
Rada bi pvedala Ti tisoč stvari,
a včasih vse se zdi zaman,
počutim se kakor osamljen cvet v množici,
ki čaka, da ga s svojim dotikom
prebudiš,
da ga neguješ in braniš, pred vsemi nevarnostmi,
ga ohraniš;
Če samo verjameš vame
bom vse dni ob Tebi bila,
trenutke vse s Teboj bom delila,
sladkosti življenja s Teboj zaužila.
Rada bi Ti rekla ostani, ko temna senca noči
prekrije nebo, ko ptice umolknejo,
le potok tiho žubori nežno melodijo davnih dni.
Ob Tebi vse se lepše zdi
in lahke so vse poti,
vsak dan je kot iz sanj
iz drobnih niti sreče stkan.
In jaz verjamem vse, verjamem v svet,
ki skupaj sva gradila ga,
naj nihče me ne zbudi, ko bom ob
Tebi sanjala in tiho verjela v naju dva.

Maja Kržišnik