Ti, bližina si,
skrivnosti mojega srca poznaš,
le Ti me rad imaš,
nikdar me ne izdaš;
včasih narobe vse gre in
čudno vijejo se življenja poti,
ko vse brezupno se zdi,
ko davno ugasnile so vse luči
in nikjer nikogar ni, le v sobi Tvoji še luč gori,
Tvoj nemir ne da Ti spati;
ko boš v množici ljudi sam ostal,
taval po ulici in se bal,
ko Tvoj korak bo osamljen obstal.
Tedaj se spomni,
da nekje na tem planetu,
svobodna, kakor ptica v letu,
v množici ljudi išče kako Ti,
išče pogled dvoje ljubečih oči
in išče dotik nežnih dlani.
Ko jutro bo novo vzšlo in
prijetno sonce ogrelo bo zemljo,
tedaj se najini poti zopet snideta,
najini dlani zopet srečata,
tedaj se lesketala bo
solza v mojih očeh.
Zdaj veva oba, samo jaz in Ti,
kaj v srcu čutiva,
tedaj spomni se, da nekje,
nekdo Te ljubi.

Maja Kržišnik