Sara, živjo,

rekel bi, da prizadevanja ustvariti za (nas) mlade prostor pesniškega izraza v našem primeru res niso bila odveč. Ko je šel projekt proti koncu, je bilo, priznam, težko vzdržati motivacijo na nivoju, ki ga takšen projekt zahteva - predvsem zato, ker je šla zbirka v tisk pol leta pozneje, kot je bilo sprva predvideno. Zdelo pa se nam je ključno, da se za poezijo dijakov ustvari kar najboljše možno okolje, v katerem bo lahko zaživela, zato smo tudi sklenili nameniti dosti pozornost skicam, ki se pojavljajo med razdelki v notranjosti knjige, ter naslovnici. Za projekt smo si skratka vzeli čas, kolikor smo ga potrebovali, že zato da izrazimo spoštovanje do mladih ustvarjalcev in njihovih stvaritev. 

Super vprašanje! Načini, kako se mladi izražajo(mo) skozi poezijo, so zelo različni. Nekateri preferirajo klasične forme, rimane pesmi, a nas je zelo presenetilo, da je na natečaje prispelo zelo malo rimanih pesmi, pa še te predvsem s strani dijakov nižjih letnikov, ki še niso toliko seznanjeni s sodobnejšimi pristopi in prostim verzom. Sicer pa vse mogoče, od eruptivne poezije, nizanja podob po verzih, kratkih impresij, daljših razmislekov, eksistenčnih pesmi ... veliko je ljubezenske poezije, s tem smo vsi začeli ... ;) je pa večina pesmi zaokroženih, pripovednih - z neko zgodbo ...

Najdejo pa se tudi takšni pesniki, ki skozi poezijo preizkušajo meje jezika. Tak je recimo Miha Sever, ki pogovor zaenkrat spremlja iz ozadja, a se počasi vključuje :)

Zanimivo mi je predvsem, da se tako mlad človek že zaveda svoje pesniške okolice in ne želi z izdajo samostojne pesniške zbirke okronati samo lastne poezije. Moram priznati, da za tak primer še nisem slišala ... Me veseli!

Še ena pesem, ki ga napoveduje (hotela sem objaviti Mozaik, ampak se vizualna postavitev (ki je v tej pesmi bistvena) podre, zato sem zamenjala za):

*

vsakokrat ko ti zastane korak

             se zgodi prometna nesreča

             gasilci vlečejo trupla s pogorišč

             bolnice polnijo grozo odsevajo

vsakokrat ko ti zastane korak

             shira otrok v deželi peska

             ni medijev in oči sveta

             ali pa so kjer so

             bolnice polnijo grozo odsevajo

vsakokrat ko ti zastane korak

             si najstnica prereže žile

             in zaveže vrv pod stropom

             in pogled se s streh usmeri

                  na pločnik bombardiranih mest

                          pločnik rdečih borz

                          pločnik lažnega obupa

vsakokrat ko ti zastane korak

              (kako majhen si v primerjavi z drugimi

                in kako enak

                   nihče ti ne reče bodi drug

                          in prav je tako ker niso ti)

se skloniš

pobereš papirček

ga vržeš v koš

nadaljuješ svojo pot

oči sevajo grozo delirija

v strašljivem shiranih in depresivnih

čisto nič manj nisi pomemben od njih

čisto nič

(Miha Sever)

Lep pozdrav še z moje strani.

Tako je, že od začetka iz zasede spremljam današnji večerni pogovor. Pri almanahu sem sodeloval pasivno, pravzaprav sem šele proti koncu projekta izvedel za Lukov pomemben delež pri njegovi izvedbi. Tudi sicer sem len, recimo raje pasiven človek, ki potrebuje močno in stalno vzpodbudo za delovanje. Na srečo se lahko zahvalim Luku tako za današnjo svojo prisotnost tu in tudi za povsod drugod, kjer sem se javno pojavil s svojo poezijo. Brez njega me na veronikah in župančičih ne bi bilo.

Prav tako me ne bi bilo na okrogli mizi ob izidu pesniške zbirke Oceani, kjer sem bil kot eden pesnikov povabljen k pogovoru, kar je bila zelo lepa izkušnja, saj sem lahko izlil večino svojih pogledov na pesniško in sploh umetniško ustvarjanje. Naj omenim, da imava z Lukom pogosto diametralne poglede na vse sorte filozofskih/umetniških dilem, kar pomeni, da se na tovrstnih dogodkih odlično dopolnjujeva. Kot najlepšo izkušnjo pa bi vsekakor izpostavil to čast, da sem bil prepoznan kot eden tistih, ki so se v Oceane sploh uvrstili.

Ana, dobra iztočnica:

Oceani so zastavljeni na način, da pridejo pesniški izdelki najbolj do izraza. Prva pesem v zbirki je pesem z naslovom Oceani, ki opisuje občutja iskanja, pripadnosti, puščanju sledi ... Sledi spremna beseda - nekakšen uvod, razmislek o poeziji. Nato je zbirka razdeljena na pet tematskih sklopov (vsakega zaznamuje motivno ustrezna risba), da so skupaj nabrane pesmi, ki izražajo podobno občutenje sveta - ljubezenske, bivanjske, uporniške/kritične, filozofske ...

Sara,

saj veš, kako pravijo: za prvo knjigo imaš čas vse življenje. ;)

K pesmim smo že skozi naš virtualni večer dodali tudi risbe, ki predstavljajo likovno opremo zbirke (morda bi omenili le avtorje posameznih?).

Kako je potekal izbor / ustvarjanje risb: so nastala na osnovi besedil ali ste že narejene risbe uvrstili glede na sorodni izraz k določenim poglavjem Oceanov?

Pozdravljeni!

Hvalevredno število - 900 izvodov. Čestitke. 

Tudi sama občasno opravljam mentorsko delo na Gimnaziji Jurij Vega v Idriji ( kot zunanja sodelavka) in moram priznati, da pri tem uživam. Izhajam iz neobvezne prisotnosti in sledim željam posameznikov, ki se za načrtovani dan udeležijo srečanja. Temu primerno majhno je tudi število dijakov. Lažje delamo, ker se na ta način lahko bolje in več posvetim vsakemu posamezniku. Za osnovo si določimo najprej motivacijski razgovor, nato sledi razprava. Drug drugega dopolnjujemo, se ne strinjamo in nasploh izmenjujemo mnenja, zaznave in občutenja. Potem se osredotočimo na temo. Motivi , ki se jim pri tem porajajo so zelo raznoliki, zanimivi. Pustim jim samostojno delati, tu sem le toliko, če me potrebujejo za kak nasvet. Takšna metoda dela pa ima eno past- pomanjkanje časa, kajti dijaki, ki ponavadi pišejo, so aktivni tudi pri drugih šolskih dejavnostih. Pa vendar se medsebojno spoznavamo, si pričenjamo zaupati, pri tem pa učenci pridobivajo samozavest in občutek vrednosti, ki ga nudi pesniška govorica. Urijo se v spretnostih rabe pesniškega 'orodja' in medsebojno primerjajo. Toliko, za ilustracijo. Vam in vašim pesnikov vse priznanje in še mnogo uspehov.

Andrejka Jereb 

Pozdrave in čestitke obema prisotnima, s takšnim optimizmom in zagonom bosta zagotovo preplavala in razburkala še veliko oceanov. "Lahko noč" vsem, Sara

Miha, zanimiv prihod in poezija, ki odpira prostore in jih hkrati odseva, je intimna in družbeno kritična hkrati - želela sem objaviti tudi vizualno pesem Mozaik, ki govori o tem, da se rad poigravaš tudi s pomensko znakovnimi igrami ... Kaj ti pomeni izražanje skozi poezijo, kako (ali boljše kdaj / kje) jo ustvarjaš?

Če smem, iz bralčeve perspektive, nekoliko bolj kvantitativno opisati nabor oceanskih pesmi iz zgornjega vprašanja, vsekakor prednjačijo nerimane pesmi v prostem, vendar strukturiranem verzu. Sledijo jim rimane pesmi, nato pa pesmi brez strukturiranega verza (torej brez jasnih ločnic, ločil...). Priznam, da sem pogrešal nekoliko več pesmi, ki presegajo omejitven okvir besed. Kosovel je menda pesnik, ki najbolj navdihne srednješolce, in tudi na Zavodu nismo izjeme, tako nastane vsako leto več pesmi z geometrijskimi liki, enačbami, ali celo 3D formami. V zbirko se je uvrstila le ena konkretna poezija, in še ta semantična. Seveda pa je to strogo subjektivna ocena, saj sem osebno navdušen nad preseganjem fizičnih mej poezije, pa vendar.

Andrejka, lepo, da si se nam pridružila in z nami delila svojo izkušnjo, ki je navdihujoča.

Ana,

avtorice risb so Anamarija Čuden, Lucija Kobal in Petra Vidmar. Maturantje umetnostne zgodovine smo bili 'izzvani', da en mesec vsak dan na list majhnega formata narišemo risbo, ki izraža naše razpoloženje, občutenje sveta v tistem trenutku. Jaz pri akciji nisem sodeloval, ker sem izrazito netalentiran, kar se tiče risanja, tri sošolke pa so nas s svojimi risbami tako nagovorile, da smo jih prosili, ali jih lahko vključimo v notranjost Oceanov. In neverjetno je, kakšno globino dodajo pesmim, ob katerih stojijo! Po poglavjih pa sem jih uredil jaz sam, po občutku - ker sem tudi prispele pesmi najbolje poznal in zato imel nekaj občutka, kam postaviti katero risbo.

Odlična iztočnica za moje naslednje vprašanje, Miha in Luka: kaj bi (vsak od vaju) izpostavil kot odliko Oceanov?

P. S. Naj spomnim na napovednik v ta virtualni večer, v katerem citiramo utemeljitev izbora na Roševih dnevih. Ampak nas zanimajo Oceani bolj s perspektive bralca.

Andrejka, dobrodošla,

hvala, da si delila svojo izkušnjo opravljanja mentorskega dela! Lahko ti le prikimam. Moja izkušnja je, da večina srednješolcev, ki se čutijo v poeziji, potrebuje mentorja - kot je omenil že Andrej, je izbira včasih vezana na profesorja, ki te uči, dostikrat pa je vezana na osebnost profesorja. Jaz sem imel to srečo, da sem v Andreju prepoznal oboje, on pa je premogel toliko ponižnosti, da si je pogosto vzel nemalo časa za branje in pogovor o mojih (zgodnejših) pesmih, ki niso bile vedno najbolj sijajne, sploh od začetka ne. 

Uf, bom poskusil na tvoje vprašanje odgovoriti čim na krajše, pa vendarle razumljivo.

Poezija zame ni nekaj oprijemljivega, ampak duhovnega. Pesem je mišljenje, lahko navdih, kar ti šine skozi glavo, na tebi pa je, ali jo zapišeš ali pustiš, da odplava stran. Pesmi pišem izključno iz zunanje potrebe. Moje pesnjenje se je začelo s prvim letnikom, ko smo v razredu prirejali stenske časopise (vsake dva tedna si moral prispevati članek, tako je nastal razredni časopis). Po liniji najmanjšega odpora sem torej začel pisati pesmi, kajti tudi te so štele.  Pesmi so nastale kot produkt obvezne prisotnosti pri pouku v srednji šoli, saj sem moral prisostvovati pri predmetih, ki so me dolgočasili. Kratek odgovor torej; pisal sem za šolsko klopjo v času pouka. 

Ker na fakulteti takšnih težav nimam, tudi poezije ne pišem več, ampak se ji predajam v abstraktni sferi, in puščam, da odplava drugam. Umetniško ustvarjanje zame namreč ni sporočanje drugim, ampak ustvarjanje zase. Zato bi moje pesmi ostale v predalu in na stenskih časopisih, če ne bi bilo Luka. Umetniško delovanje je odraz notranje želje posameznika. Umetniško delovanje kot sporočilo družbi je aktivizem.

Hm, po moji definiciji torej moja poezija nima umetniške vrednosti, ampak obrtno. 

Vsekakor bi kot odliko izpostavil dejstvo, da izbrane pesmi predstavljajo neko daljše obdobje ustvarjanja. 

Morda je name že vplival študij slovenistike in geografije, ki na vsakem koraku poudarja zgodovinski razvoj, zato se mi ne zdi napak, da bi bile pesmim dodane tudi letnice nastanka, da bi kakšen izredno pronicljiv bralec z razvito domišljijo poskušal razbrati nekakšen trend, morda razvoj pesniškega toka na Zavodu.

Ana,

jasno se težko distanciram od pesmi, ker sem jih bral petkrat, desetkrat, petnajstkrat ... še preden so bile objavljene in jih, nekatere, znam že na pamet. ;)  Moja bralska izkušnja je nekako omejena, ker poznam koncept, s katerim sem zastavil notranjo zgradbo zbirke, postavitev pesmi ipd. Zato mi je ljubše brati vsako pesem kot svojo celoto. Ko pridem do konca zbirka pa mi vendarle, vsakič znova, ostane zelo enoten vtis, kar me preseneča. Zdi se mi, da čeprav imamo neskončno paleto različnih pesniških izrazov, vseeno obstaja neka raven, na kateri je vsa poezija enotna, s katere vsi črpamo ... Če bi se moral prisiliti v ubeseditev teh vtisov, bi rekel, da se čuti intimnost. Prisotnost neke osebne zgodbe ter svetost občutkov, ki zgodbe zaznamujejo.

Zato je bila naša želja pri izbiri risb in ustvarjanju naslovnice poudariti ravno to - intimen prostor, v katerega se vsakič znova vrne (vrača) pesnik po svojo pesem.

Lani, ko ste delali Oceane, sta še bila dijaka, zdaj pa sta oba na fakulteti, časovna distanca s soustvarnjem almanaha je (do neke mere) vzpostavljena.

Kaj bi ponovila še v naslednjih zbornikih, knjigah, izdajah poezije?

Čemu bi se poskusila izogniti / kaj bi spremenila?