Po blatu žalostna špancira,
se preko ograje tja ozira,
kjer sveža trava kar žari,
kokoška Liza-se-mi-zdi.

Sprašuje se čemu razlika,
jo druga stran ograje mika,
pozoblje hitro zrno borno,
odloči se za pot naporno.

Nekako spleza na zaboj,
prvo, drugo, tretjo vejo,
se požene čez ograjo - hvaležna -
ker kure malce le leteti znajo.

Mehko v travi tam pristane,
v oblaku čisto druge hrane,
in prav zares ponosna nase,
pogoltne fensi žužka vase.

»Čestitam ti za vztrajnost, kura,«
zasliši globok glas za sabo.
»Če bi se midva prej spoznala,
bi v travi mnogo prej ležala.

Odprl zate bi skrivna vrata,
morda predstavil svoj'ga brata,
bila bi lažja pot za tabo,
morda bi le bila za vabo.«

Ozre se Liza, prsi izboči,
in v naslednjem hipu odloči,
da ji ljubša blata je sivina,
kot trava star'ga petelina.

VanjaT