Ko si padla, sem ti poljubila boleče mesto in ga pobožala,
ko si žalostna jokala, sem te objela,
tiho zapela pesem o metuljih,

ko so te razočarali prijatelji,
sem sedla k tebi in poslušala,
gledala mehkobo tvojih lic in
v mislih zaprla vrata vsem slabim rečem,

o, kaj bi dala,
da bi kot nekdaj,
po mirnem molku, ki je legel kot obliž
na vse besede,
bil na tvojiem licu spet širok nasmeh,

ko bi le znala,
prebuditi v ljudeh srce,
ki bi te videlo kot mati,
a ne gre
ne gre...

pi - irena p.