Ves čas pišem, a ni za branje.

Ustvarjam črne zareze v belini in jih prepustim čakanju.

Ob robu zapisa

nastajajo odtenki komajda berljivega,

skušajo se odtrgati od matične barve in povedati lastno zgodbo;

z zaupanjem svetlobe v napovedovanje, se zazrejo v opisne podobe nastajajočega.

Vznikajo iz svojstvenega začetka v nadaljevanja,

v nedogledne nize možnih prihodnosti, ki bodo šele nagovorile.

Razlivajoči pomeni

se bodo s prekrivanjem postvarili v nove tvari;

v zmes, ki bo s spojitvijo zlagoma izgubljala prvotni namen,

a pridobila drugotnega, kot homeopatsko redčenje spomina v nevronskih medmrežjih,

s ponehavanjem odmevov misli, ki se ne zmorejo pokončati.

Kot rojevanje novih

in novih ponotranjenih besed,

ki se zaključujejo vase, odrte z bitjem navzven,

v utripanje črkovanja, kot pritrkavanje podzavesti s stišanim zvenom razmišljanja.

V paleto zmešanin se zaciklano umeščajo,

v narivanje sopomenov v nadpomene in podpomene; brutalno izpovednost hkratnega.

S polaščanjem te razbere v vmesnosti nanizanega,

v nedokončano razpredanje pisanja risbe ali risanja pisave še z neznanim smislom.

Z redkimi naslombami se poslavlja z razblinjanjem.

V izginevanju te s prvobitnim govorom polasti belina.

Kot simbol praznosti, čakajoč na izpolnitev.

Dare Gozdnikar