Umrem, ko te gledam, plešoča pomlad

v metuljih, ki letajo čisto pri tleh.

Umrem, ko tešim neomajano glad,

na tvojih rumeno-dišečih laseh.

Žubori potokov, žubori z neba,

po cestah sledovi obarvanih kred.

Umrem, ko te gledam, plešoča gospa.

Barvita si v vsem, jaz še v lice sem bled.

Kot reveže stre ob pogledu na blišč,

se jaz, ki prihajam z bolj nežnih bojišč,

porušim, ko v sladek pejsaž lačen zrem.

Polzi sveža Krka v nebo izpod vej

vrbovja in zvezan jaz plovem na njej.

Cvetijo bregovi in jaz, le jaz, mrem.

Peter Rangus