Sonet št. 60

Umrem, ko te gledam, plešoča pomlad

v metuljih, ki letajo čisto pri tleh.

Umrem, ko tešim neomajano glad,

na tvojih rumeno-dišečih laseh.

 

Žubori potokov, žubori z neba,

po cestah sledovi obarvanih kred.

Umrem, ko te gledam, plešoča gospa.

Barvita si v vsem, jaz še v lice sem bled.

 

Kot reveže stre ob pogledu na blišč,

se jaz, ki prihajam z bolj nežnih bojišč,

porušim, ko v sladek pejsaž lačen zrem.

 

Polzi sveža Krka v nebo izpod vej

vrbovja in zvezan jaz plovem na njej.

Cvetijo bregovi in jaz, le jaz, mrem.

Peter Rangus

platanas

Poslano:
05. 04. 2018 ob 08:03

Umrem, ko te gledam plešoča pomlad

v metuljih, ki letajo čisto pri tleh.

Umrem, ko tešim neomajano glad,

na tvojih rumeno-dišečih laseh.  .......  me je prevzelo, lepa ... čestitke, S

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
05. 04. 2018 ob 16:09

Prepričljiv sonet, pravi, tak, ki ga forma prav nič ne omejuje!


LP, lidija

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
05. 04. 2018 ob 20:57

Hvala obema na komplimentu. :) 

LP Peter

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 04. 04. 2018 ob 20:31
  • Prebrano 486 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 217.5
  • Število ocen: 10

Zastavica