Ona iznenada ode
Dok vraćam izvoru njenu misao
Kao kap vode iz koje će poteći rime
A posle je tražim na obalama reka koje ne postoje
I koje mi zapliću jezik dok joj izgovaram ime
Ne bih li opet kad je jednom nađem
Vratio svemu svrhu i smisao
Ukrcavam se kao slepi putnik
Na brodove koji nikad iz luka ne isplove
Zbog iscrtanih trouglova na pomorskim putevima
I velikog talasa što se rađa iz nezaceljene pukotine
Ponekad se javi
Ali tako... da ni sam u to ne poverujem
Jer njeni se glasovi prenose tutnjavom transsibirske železnice
Tihim pucketanjem telefonskih kablova
Na dnu velikih svetskih okeana
Ćutanjem pisama
I vriskom telegrama
U kožnoj torbi uniformisanog pismonoše
Pa ćutim o tome i ne govorim nikome
I svetlim tačkama
Označavam mesta na kojima je bila
I sasvim ih proizvoljno spajam tankim linijama
Onako kako me ruka po otvorenim atlasima vuče
A to je preslika noćnog neba
Sa svim zvezdama
I sazvežđima
Po kojem se ravnam kad na put krenem
I kad me izgubljenog strah dotuče
Lepa ljubezensko hrepenenjska pesem, všeč mi je vzporejanje podobe nočnega neba in povezovanja točk spomina ... čestitke,
Ana
Hvalaaa Ana!!!
Željko, krasna pesem si je zaželela, da jo prevedem : )
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/132115/_
Lp, Marko
Željko, čestitam tudi za tujejezično izbranko pomladi!!!
Lp, Marko
Med tujejezičnimi pesmimi je bila za pesem letošnje pomladi z bogato utemeljitvijo izbrana tvoja lepa ljubezenska pesem Željko -
iskrene čestitke
in lep pozdrav,
koni
Čestitke tudi v imenu uredništva in še k pesmim lepim utemlejitev k izboru te pesmi za tujejezično pomladi 2018:
Ljubezenska pesem, v kateri p. s. išče in sledi ljubjeni v svetu, ki ima kapljico, reke, bregove, ladje, valove, železnice, poštarja in pošiljke – a ta virtuozno zgrajen svet je - neobstoječ. Gradi ga prvoosebni pesniški subjekt (zazdi se, da iz nezaceljene razpoke), ko slutnje o Njenem nahajanju vleče po odprtih atlasih, kamor postavlja točke in jih (poljubno) povezuje med seboj. Nenadoma uvidi, da so te črte pravzaprav preslikava nočnega neba, ki se zazdi primera za notranji (duhovni) svet. Pesem ves čas vzpostavlja medprostor, kot bi vrela iz razpoke, in ob tem brbotanju se znajde bralec. Nenadoma se mu zastavi vprašanje ali ni ta ljubljena pravzaprav Beseda, ki izgovarja pesnikovo pot in se je oprime v izgubljenosti in strahu? In oprime se je še bralec, strmeč v svetlo pokrajino na temačnem ozadju.
Še veliko navdiha!
Hvalaaa svima od srca!!!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Željko Medić Žac
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!