Kdo bi te ustavil v zaletu

tebe sejalca nasmehov

mojstra pogledov

Frčijo od tebe besede kot

udarci kladivc od klopotca tik pred nevihto

Kam se ti mudi nasmejati vse te ljudi

Niso več le dobrodušne

te navihane oči

strah se je zavlekel vanje

kot koprena zakril trdoživo iskrivost

Vem da si opazil

na tvoje večere že dolgo ni več brhkosti

in razbrazdane roke ti segajo v dlan

v šale zavijaš takšne bolečine

In se zliva po tebi kot črnilo

strah pred novim

strah pred novo starostjo

Koliko poguma

pisatelj

je treba zliti v reko da postane rdeča

da postane življenje

Da ni le zgodba

o kateri ti pišeš že vse življenje

V zgodbah nisi nikoli strahopetec

in zate je zgodba življenje

A tiste lise na cesti

to ni listje žabe so

ki si jih s svojim sprenevedanjem pomendral

Čez stari most gredo trumoma v zanosu

in krvavijo na prehodu iz zgodbe

Rekel si da boš poslušal pokopališča

in pisal o prostorih med letnicami

Postal boš vse manj duhovit

a to ne boš rekel ti

žabe bodo

tiste ki bodo obarvale reko

in nekoč tebi postavile drugo letnico

Milan Novak