Na mizi stoji svečka
čaka temo
da pride ogenj do izraza
ampak zdaj je svetlo
in ni potrebe po ognju
sonce sveti kot da je pomlad
čas tistih nežnih dotikov
ki privabijo nasmeh
na ustnice in v srcu
zagrizeni samotarji
bodo hodili v solo
v počasnih korakih
v samoti
in z nasmehom bodo
gledali kako je
kadar nisi sam
a nekateri imajo izkušnje
ki jim jemljejo upanje
da bo sreča dosegla
tudi njih.
Ja, kolikor ljudi,
toliko izkušenj
in toliko čudežev
še videnih
ali komaj spoznanih.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!