Forum

Lililuli na podstrešju

(Osn. pesmica)

 

Mala čarovnica LiliLulí

vsa zdolgočasena

v krošnji sedi.

Gleda oblake,

glasno vzdihuje,

ničesar početi je

resnično najhuje.

 

Naenkrat pa dih ji

v prsih zastane,

vsa nasršena

hitro vstane,

ko njen se pogled

na oknu ustavi,

ki ni ga v spominu,

v njeni glavi.

 

Tiho, previdno skozenj zleti

in znajde se v svetu,

ki kot, da ga ni.

Polno omar in nešteto predalov,

koliko knjig na policah leži,

pa metel, klobukov

in čudnih zelišč

izpod črnega stropa

na glavo visi.

 

Potem jo zagleda.

Joj, kakšna knjiga!

Črna, ogromna

v zlato okovana,

a glej si ga – čudo -

ko seže po njej,

v trenutku postane

neskončno zaspana.

 

Zaziblje jo v sanje

čudežna moč

in kar naenkrat ne more več proč.

Potem pa jo, k sreči,

nekdo prebudi,

mami pokliče jo:«LiliLulí!

Le kaj na podstrešju si sama iskala,

tam so prehude čarovne reči

in ti si še zanje čisto premala!«

 

A že je prepozno za LiliLulí,

saj moč je čarovna

v očkah prižgala ogenj,

ki strašno zvedavo gori.

 

( pesmica s par popravki )

 

Mala čarovnica LiliLulí

vsa zdolgočasena

v krošnji sedi.

Gleda oblake,

glasno vzdihuje,

ničesar početi je

prav res najhuje.

 

Naenkrat pa dih ji

v prsih zastane,

vsa nasršena

prav hitro vstane,

ko njen  pogled

 se na oknu ustavi,

ki ni ga v spominu,

 ga ni v njeni glavi.

 

Tiho, previdno skozenj zleti

in znajde se v svetu,

ki kot da ga ni.

Polno omar in nešteto predalov,

koliko knjig na policah leži,

pa metel, klobukov

in čudnih zelišč

izpod črnega stropa

na glavo visi.

 

Potem jo zagleda.

Joj, kakšna knjiga!

Ogromna in črna,

debela, prostrana,

zares ne prav skromna,

v zlato okovana.

A glej si ga – čudo -

ko seže po njej,

v trenutku postane

neskončno zaspana.

 

Zaziblje jo v sanje

čudežna moč

in kar naenkrat

ne more več proč.

Potem pa jo, k sreči,

nekdo prebudi,

mami pokliče jo:«LiliLulí!

 

Le kaj na podstrešju

si sama iskala,

tam so prehude čarovne reči

in ti si še zanje čisto premala!«

 

 A že je prepozno za LiliLulí,

saj moč je čarovna

ogenj prižgala,

ki strašno zvedavo

 ji v  očkah gori.

 

Lp, L

 

 

 

VanjaT

Poslano:
28. 03. 2018 ob 07:07

Hvala, Lidija :) Mogoče bi jaz morala pisat zgodbice, ne pa pesmice, ker me tolikokrat zmatra isti problem :(  Jaz bi sicer tisti drugi "prav" vseeno dala stran, da se beseda ne ponovi tako hitro 2x ... in vseeno lepo steče. 

Bi prosila, če se ti da, da mi/nam razložiš popravke, ker pri nekaterih ne vem zakaj so ... čeprav dobro izpade ... ampak vem, da imaš strokovno razlago ;-)


LP, Vanja

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 03. 2018 ob 09:47

težko bom na dolgo razlagala (  razlog  je pomanjkanje časa, pa tudi to, da smo o tem na portalu že veliko rekli), popravki so tam preprosto zaradi upoštevanja metrike, ki si jo pesnik SAM zastavi na začetk. To je še posebej pomembno pri otroških pesmicah. Se strinjam s tistim, da ni fajn ponavljat besede, ampak zdaj, ko veš za kaj gre, boš gotovo sama našla boljšo rešitev. 

Za kaj več pa postavi bolj konkretno vprašanje, recimo na čisto določenem primeru. 

 :)

 LP, lidija


PS: seveda bi se dalo pa tvojo pesmico še bolj v nulo dodelati ...

MOrda pa še kdo vskoči ...

Zastavica

Pisana_beseda

Poslano:
28. 03. 2018 ob 18:50
Spremenjeno:
28. 03. 2018 ob 20:13

Mogoče za kakšno idejo ...


Mala čarovnica LiliLulí

vsa zdolgočasena

v krošnji sedi.

Gleda oblake,

glasno vzdihuje,

ničesar početi se

zdi ji vse huje.

 

Naenkrat pa dih ji

v prsih zastane,

vsa nasršena

nenadoma vstane,

ko njen  pogled

 se na oknu ustavi,

ki ni ga v spominu,

in ne v njeni glavi.

 

Tiho, previdno skozenj zleti

in znajde se v svetu,

ki kot da ga ni.

Polno omar in nešteto predalov,

in knjig na policah je polno ležalo,

pa metel, klobukov,

vseh čudnih reči,

izpod črnega stropa

na glavo visi.

 

Potem jo zagleda.

Joj, kakšna knjiga!

Ogromna in črna,

s platnico ji miga,

v zlato okovana tja k sebi jo vabi,

A glej si ga – čudo -,

takoj ko jo zgrabi,

v trenutku postane

neskončno zaspana.

 

Zaziblje jo v sanje

čudežna moč

in kar iznenada

ne more več proč.

Potem pa jo, k sreči,

nekdo prebudi,

mami pokliče jo:«LiliLulí!

 

Le kaj na podstrešju

si sama iskala,

za hude čarovne reči si premala,  

jo mama okara, se zanjo boji,

da knjiga starinska je ne uroči.


 A že je prepozno za LiliLulí,

saj moč ji čarovna

v očeh že

gori,

zdaj strašno zvedavo

okrog pogleduje, čarobne nakane že v glavici snuje.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 03. 2018 ob 19:40
Spremenjeno:
28. 03. 2018 ob 19:40

Krasno, Pisana beseda :)

Zastavica

VanjaT

Poslano:
29. 03. 2018 ob 10:56

:-)

Hvala.

LP, Vanja

Zastavica

platanas

Poslano:
03. 04. 2018 ob 07:26

Mala čarovnica LiliLulí

vsa zdolgočasena

v krošnji sedi.

Gleda oblake,

glasno vzdihuje,

ničesar početi

se zdi ji vse huje.

 

Naenkrat pa dih

ji v prsih zastane,

vsa nasršena

nenadoma vstane,

njen se pogled

na oknu ustavi,

ki ni ga v spominu,

in ne v njeni glavi.

 

Tiho, previdno

skozenj zleti

in znajde se v svetu,

ki kot da ga ni.

Polno omar in nešteto predalov,

knjig na policah polno leži,

pa metel, klobukov,

vseh čudnih reči,

izpod črnega stropa

na glavo visi.

 

Potem jo zagleda.

Joj, kakšna knjiga!

Ogromna in črna,

s platnico ji miga,

v zlato okovana

tja k sebi jo vabi,

A glej si ga – čudo -,

takoj ko jo zgrabi,

v trenutku postane

neskončno zaspana,

še predno je prva

stran knjige prebrana.

 

Zaziblje jo v sanje

čudežna moč

in kar iznenada

ne more več proč.

 

 

 

Potem pa jo, k sreči,

nekdo prebudi,

mami pokliče jo:

»LiliLulí!«

 

Le kaj na podstrešju

si sama iskala,

za hude čarovne

reči si premala,  

jo mama okara,

se zanjo boji,

da knjiga starinska

je ne uroči.

 

A že je prepozno

za LiliLulí,

saj moč ji čarovna

v očeh že gori,

zdaj strašno zvedavo

okrog pogleduje,

čarobne nakane

že v glavici snuje.

Zastavica

VanjaT

Poslano:
03. 04. 2018 ob 08:53

Ooooo, simpatično in lepo steče. Hvala platanas. Bi pa imela eno vprašanje - zakaj je tale kitica postala tako dolga - se mi zdi, da mi vmes kar sape zmanjka ;-)

Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna,
s platnico ji miga,
v zlato okovana
tja k sebi jo vabi,
A glej si ga – čudo -,
takoj ko jo zgrabi,
v trenutku postane
neskončno zaspana,
še predno je prva
stran knjige prebrana.


lp, Vanja

Zastavica

platanas

Poslano:
03. 04. 2018 ob 19:47

Vanja, sem ti že trikrat odgovorila, pa ne prikaže komentarja ... pošljem na zs, če bo tam šlo;)

Zastavica

platanas

Poslano:
03. 04. 2018 ob 19:51

No, tudi tam ne gre ... razdeli jo v štirivrstično ... 

Zastavica

VanjaT

Poslano:
04. 04. 2018 ob 09:54

Zastavica

Komentiranje je zaprto!