(Osn. pesmica)
Mala čarovnica LiliLulí
vsa zdolgočasena
v krošnji sedi.
Gleda oblake,
glasno vzdihuje,
ničesar početi je
resnično najhuje.
Naenkrat pa dih ji
v prsih zastane,
vsa nasršena
hitro vstane,
ko njen se pogled
na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu,
v njeni glavi.
Tiho, previdno skozenj zleti
in znajde se v svetu,
ki kot, da ga ni.
Polno omar in nešteto predalov,
koliko knjig na policah leži,
pa metel, klobukov
in čudnih zelišč
izpod črnega stropa
na glavo visi.
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Črna, ogromna
v zlato okovana,
a glej si ga – čudo -
ko seže po njej,
v trenutku postane
neskončno zaspana.
Zaziblje jo v sanje
čudežna moč
in kar naenkrat ne more več proč.
Potem pa jo, k sreči,
nekdo prebudi,
mami pokliče jo:«LiliLulí!
Le kaj na podstrešju si sama iskala,
tam so prehude čarovne reči
in ti si še zanje čisto premala!«
A že je prepozno za LiliLulí,
saj moč je čarovna
v očkah prižgala ogenj,
ki strašno zvedavo gori.
( pesmica s par popravki )
Mala čarovnica LiliLulí
vsa zdolgočasena
v krošnji sedi.
Gleda oblake,
glasno vzdihuje,
ničesar početi je
prav res najhuje.
Naenkrat pa dih ji
v prsih zastane,
vsa nasršena
prav hitro vstane,
ko njen pogled
se na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu,
ga ni v njeni glavi.
Tiho, previdno skozenj zleti
in znajde se v svetu,
ki kot da ga ni.
Polno omar in nešteto predalov,
koliko knjig na policah leži,
pa metel, klobukov
in čudnih zelišč
izpod črnega stropa
na glavo visi.
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna,
debela, prostrana,
zares ne prav skromna,
v zlato okovana.
A glej si ga – čudo -
ko seže po njej,
v trenutku postane
neskončno zaspana.
Zaziblje jo v sanje
čudežna moč
in kar naenkrat
ne more več proč.
Potem pa jo, k sreči,
nekdo prebudi,
mami pokliče jo:«LiliLulí!
Le kaj na podstrešju
si sama iskala,
tam so prehude čarovne reči
in ti si še zanje čisto premala!«
A že je prepozno za LiliLulí,
saj moč je čarovna
ogenj prižgala,
ki strašno zvedavo
ji v očkah gori.
Lp, L
Hvala, Lidija :) Mogoče bi jaz morala pisat zgodbice, ne pa pesmice, ker me tolikokrat zmatra isti problem :( Jaz bi sicer tisti drugi "prav" vseeno dala stran, da se beseda ne ponovi tako hitro 2x ... in vseeno lepo steče.
Bi prosila, če se ti da, da mi/nam razložiš popravke, ker pri nekaterih ne vem zakaj so ... čeprav dobro izpade ... ampak vem, da imaš strokovno razlago ;-)
LP, Vanja
težko bom na dolgo razlagala ( razlog je pomanjkanje časa, pa tudi to, da smo o tem na portalu že veliko rekli), popravki so tam preprosto zaradi upoštevanja metrike, ki si jo pesnik SAM zastavi na začetk. To je še posebej pomembno pri otroških pesmicah. Se strinjam s tistim, da ni fajn ponavljat besede, ampak zdaj, ko veš za kaj gre, boš gotovo sama našla boljšo rešitev.
Za kaj več pa postavi bolj konkretno vprašanje, recimo na čisto določenem primeru.
:)
LP, lidija
PS: seveda bi se dalo pa tvojo pesmico še bolj v nulo dodelati ...
MOrda pa še kdo vskoči ...
Poslano:
28. 03. 2018 ob 18:50
Spremenjeno:
28. 03. 2018 ob 20:13
Mogoče za kakšno idejo ...
Mala čarovnica LiliLulí
vsa zdolgočasena
v krošnji sedi.
Gleda oblake,
glasno vzdihuje,
ničesar početi se
zdi ji vse huje.
Naenkrat pa dih ji
v prsih zastane,
vsa nasršena
nenadoma vstane,
ko njen pogled
se na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu,
in ne v njeni glavi.
Tiho, previdno skozenj zleti
in znajde se v svetu,
ki kot da ga ni.
Polno omar in nešteto predalov,
in knjig na policah je polno ležalo,
pa metel, klobukov,
vseh čudnih reči,
izpod črnega stropa
na glavo visi.
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna,
s platnico ji miga,
v zlato okovana tja k sebi jo vabi,
A glej si ga – čudo -,
takoj ko jo zgrabi,
v trenutku postane
neskončno zaspana.
Zaziblje jo v sanje
čudežna moč
in kar iznenada
ne more več proč.
Potem pa jo, k sreči,
nekdo prebudi,
mami pokliče jo:«LiliLulí!
Le kaj na podstrešju
si sama iskala,
za hude čarovne reči si premala,
jo mama okara, se zanjo boji,
da knjiga starinska je ne uroči.
A že je prepozno za LiliLulí,
saj moč ji čarovna
v očeh že
gori,
zdaj strašno zvedavo
okrog pogleduje, čarobne nakane že v glavici snuje.
urednica
Poslano:
28. 03. 2018 ob 19:40
Spremenjeno:
28. 03. 2018 ob 19:40
Krasno, Pisana beseda :)
Mala čarovnica LiliLulí
vsa
zdolgočasena
v
krošnji sedi.
Gleda
oblake,
glasno
vzdihuje,
ničesar
početi
se zdi ji vse huje.
Naenkrat
pa dih
ji
v prsih zastane,
vsa
nasršena
nenadoma vstane,
njen
se pogled
na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu,
in
ne v njeni glavi.
Tiho,
previdno
skozenj zleti
in
znajde se v svetu,
ki
kot da ga ni.
Polno
omar in nešteto predalov,
knjig
na policah polno leži,
pa
metel, klobukov,
vseh
čudnih reči,
izpod
črnega stropa
na
glavo visi.
Potem
jo zagleda.
Joj,
kakšna knjiga!
Ogromna
in črna,
s
platnico ji miga,
v
zlato okovana
tja k sebi jo vabi,
A
glej si ga – čudo -,
takoj
ko jo zgrabi,
v
trenutku postane
neskončno
zaspana,
še predno je prva
stran knjige prebrana.
Zaziblje
jo v sanje
čudežna
moč
in
kar iznenada
ne
more več proč.
Potem
pa jo, k sreči,
nekdo
prebudi,
mami
pokliče jo:
»LiliLulí!«
Le
kaj na podstrešju
si
sama iskala,
za
hude čarovne
reči si premala,
jo
mama okara,
se zanjo boji,
da
knjiga starinska
je ne uroči.
A
že je prepozno
za LiliLulí,
saj
moč ji čarovna
v
očeh že gori,
zdaj strašno zvedavo
okrog
pogleduje,
čarobne nakane
že v glavici snuje.
Ooooo, simpatično in lepo steče. Hvala platanas. Bi pa imela eno vprašanje - zakaj je tale kitica postala tako dolga - se mi zdi, da mi vmes kar sape zmanjka ;-)
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna,
s platnico ji miga,
v zlato okovana
tja k sebi jo vabi,
A glej si ga – čudo -,
takoj ko jo zgrabi,
v trenutku postane
neskončno zaspana,
še predno je prva
stran knjige prebrana.
lp, Vanja
Vanja, sem ti že trikrat odgovorila, pa ne prikaže komentarja ... pošljem na zs, če bo tam šlo;)
No, tudi tam ne gre ... razdeli jo v štirivrstično ...
Komentiranje je zaprto!