Rad se vozim z vlakom,

preveva me občutek pretočnosti.

Slike, ki se ena po ena zlivajo vame,

me bistrijo, popravljajo in na novo sestavljajo.

Vsaka pusti v meni delček sebe, zapuščino,

in vzame delček mene za popotnico.

Ni važno, kam se premikam,

kaj puščam za sabo.

Kot nekakšna vez med dvema svetovoma,

kraj nedoločljivega karakterja.

Občutek, ko se ti svet vsako sekundo, vedno znova in znova,

razodene v novi obliki, barvi, lepoti.

Že, ko si želiš spočiti trudno oko,

se pojavi nova pojava.

Točno veš, da je bila tam.

Tam, prav na tem mestu je stala.

Pa je spet več ni.

Z vsakim novim vtisom, pogledom,

steče kemična reakcija po mojem telesu.

Zame svet nikoli ne bo zares več isti,

le zaradi ene veje, vrabca,

opustošene hiše na robu klanca.

Naslednja postaja – Maribor!

Tom Veber