Le odmev besed in v senci časa
izgubljena sled, brezmejna tišina
in sence neznanega
se zgrinjajo nad menoj,
bijem a boj in
solze mi polzijo po obrazu,
jaz pa še vedno verjamem v najine sanje.
Temna in hladna je noč nocoj,
oblaki so zasdrli zvezdnato nebo,
v meni pa skrivaj
sanja nekdo,
neskončni poljih in
širnih obzorjih modrega neba,
reka pa žubori in pesem pomladi,
pesem ljubezni v meni se prebudi;
ob meni si Ti,
z roko v roki stopava
po davno že pozabljeni poti,
za trenutek se najin korak ustavi,
prisluhneva nežni melodiji, zdi se, da sva v raju,
ta trenutek ni ničesar poleg naju;
zazrem se v Tvoje ljubeče oči in
Tvoj pogled se v mojem utopi,
zaprem oči,
dotik Tvojih ustnic me omami,
prijetna bližina, vonj po Tebi,
lahko izjočem se na Tvoji rami,
Ti si tu ob moji strani,
ko jutro me novo budi, ob meni si
vse dni in v tihem večeru, ko zaprem
dvoje nemirnih oči,
Ti si zopet tu,
čeprav le v snu.

Maja Kržišnik