Mesto.
Sledi na tleh pušča človek,
Kaže pot njihovo, neznano življenjsko,
En za drugim se križajo njihove poti,
A le ena je tvoja,
Iskana ter vprašljiva,
Praviš, da si tu a polno je mesto obrazov, znanih.
Okoli oziram se, le da te bi našel a vidim le podobe.
Podobe podobne tebi,
Pretepanje časa, preživim po mestu.
Levo, desno potujem a tvoje sledi nikjer, nevidno,
Kakor kisik, veš da je tam a ga ne vidiš.
Zadnja stopinja tvoja, vodila me je do tebe,
Upanje.
Očesni stik se naredi, v upanju iskanja konec.
Resnico si pravil tu si bil med obrazi, znani.
Izgubljen a zdaj najden,
Kakor človek najde svojo dušo, sorodno.
Podam roko v upanju, da sprejmeš in odletiva,
Kakor ptice migrirajo, skupaj
Duša moja mirna je, zdaj ko našel sem te
Zdaj življenje moje je popolno in vidim samo tebe.

Krajnc Tilen