Klečim pred tvojimi zaprtimi durmi
in čakam kakor požrešna volkulja,
na drobtinico sijaja iz tvojih oči.
Vrata ostajajo zaprta.
Nemočna,
s sklonjeno glavo,
pod težo preteklih rojstev in umiranj,
s počasnimi koraki,
ujetimi v brezčasje odhajam.
Tavam v meglici labirinta življenja,
ki me premetava ob čeri spominov.
Pobiram razsute kosti prednikov,
da jih bom lahko dostojno blagoslovila
in jim dala odvezo.
Zahtevam svoje življenje.
Ponovno se znajdem
s krvavečimi koleni pred tvojimi vrati
in trepetam v lažnem upanju,
da bi mi morda namenil en iskren pogled,
me videl takšno kakršna sem,
kljub mojemu zaprašenemu obrazu,
kljub mojim očem, ki so se spremenile v puščavo
ter sramežljivo hrepenijo po solzah,
da mi odstrejo kopreno iluzije v kateri bivam,
kljub mojim tisočerim letom, ki so me kalile.
Vrata ostajajo zaprta.
Komajda slišen glas mi šepeče:
nehaj že moledovati,
nehaj že prosjačiti,
nehaj že hrepeneti,
kajti prava ljubezen nima prav nič s tem.
Ali res nočeš vedeti/videti?
Vrata prave ljubezni so na široko odprta.
nehaj že moledovati,
nehaj že prosjačiti,
nehaj že hrepeneti,
kajti prava ljubezen nima prav nič s tem.
Ali res nočeš vedeti/videti?
Vrata prave ljubezni so na široko odprta.
Kako res ... lp,S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Amai
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!