Odletela si,
odnesla ptica boš
drugam to bolečino,
kdo ve kje in kam,
drugam, prinašaš
radost in svežino.

V kljunčku, ki ne poje,
nosiš trpko zgodbo
bolnega goloba,
ko ne zmore več leteti,
žalostno sprehaja se
od roba pa do roba.

Ujet v čas in prostor
proti ptici stegoval je
te peruti sive svoje,
v tišini vrnjeni mu
pisal pesmi je in
skromno prosil, da zapoje.

A predal se je,
ne vidi smisla v temi
hraniti edino le bolezni,
hoče še živeti zdravo
in oklepajoč se jutrom,
odpovedal je ljubezni.

Kaj mu bo to čustvo,
če nekje zaprto biva
v njeni vlažni kleti,
bolečina je prehuda,
prešibak sem,
da bi mogel ga imeti.

Z belim robcem
zdaj osamljeni golob
pomaha nekam v nebo,
morda ti sama noč
pove to pesem,
saj me ona poslušala bo.

Odletela si,
odnesla v sebi ptica boš
drugam to tiho bolečino,
kdo ve kje in kam
drugam, prinašaš radost
in ohranjeno svežino.

by Mikla

Mikla