Hudiču zdaj zrem naravnost v oči.

Oči svetlikajoče se rubinaste barve.

Dolgo zrem v njega in on zre vame,

sva eno.

Njegova črnina se zliva v vsako poro moje kože.

Čutim njegovo prisotnost,

duši me, ne morem dihati.

Otopel tavam po svetu, ki mi je bil nekoč znan.

V telesu, ki ga več ne prepoznam.

V osebi, ki jo izgubljam in ji več ne zaupam.

Tonem,

hladni podvodni tokovi mi mršijo lase,

vodne kače se ovijajo okoli mojih okončin,

s prsti se dotikam snežno belih biserov na dnu morja.

Moje telo je nabreklo, oči rdeče in otožne.

Pod njimi se rišejo globoki podočnjaki,

katerih sivina priča o nespametnih odločitvah.

Dih pojenja, korak se krajša, pogled temni,

duša izvisi in mene več ni.

Tom Veber