V galerije srca si natrpamo gomile črnih slik,
ki jih kolažiramo na platna bodočnosti: s temo,
s preteklimi izkušnjami, z neljubimi dogodki,
z osovraženimi ljudmi, z zamerami, z razočaranji,
z blodnjami in strahovi o tem 'kaj je bilo in kaj še bo',
nato pa, stisnjeni v kot, drgetavo, izbuljenih oči zremo
v vse večje in večje število darkerskih obiskovalcev razstave,
ki se, podobni peklenščkom, drenjajo v našem utripajočem
razstavnem prostoru in nas opominjajo, da navkljub vsemu
slikamo prav

- za njih

Tomaž Mahkovic