Obraz zabuhel, pretepen, oči krvave,
usta preklana so, zobje majavi.
Žalostno je, pomendrano,
nekoč veselo, zadovoljno lice.

Kovček pripravlja, da vse stvari vanj spravi.
Premajhen je! Zapreti ga ne zna, ne more!
Prestraši se svetlobe, vetra,
še drobne junijske kresnice.

Vse stvari nazaj, v svoj kot postavi.
Na pot ne more, ne še, pravi.
Potem ostane! Ve kaj, kako bo, pravi.
Udarci iz ramena nekoč ljubljene desnice!
Stisne zobe, molče nastavi drugo lice.

alineja