Sobotno popoldne na mrzlem parketu.
Navidezno plešejo duše umrle,
vse davne romance so ure požrle,
tihota korakov kljubuje sonetu.

Vse sence v tej sobi nevidni so zbrane,
a roka se lica nič več ne dotika,
preplet davnih sanj se v pozabo odmika,
le Neki spomin se v neskončnost pregane.

Nekoč je Bilo in nazaj več ne pride.
Trenutki so v daljno spoznanje vkopani.
Glej, plesu po smrti več vdih ne uide.

V brezsnovnem telesu te lačni duh hrani.
Mar res Plešeš tu, si utvarjam privide?
Pred sencami Niča moj stih te ubrani.
+
Že išče ves najih spomin pot v pozabo?
Dokler pesmi plahe se lista držijo,
dokler se odkritih rim še ne bojijo,
dotlej večnost drzna me še veže s tabo!

Lidija Brezavšček - kočijaž