ko nastavim usta in je v njih preveč
snega, te izpljunem v kepi, ki se
zažgana kotali. kot noč. kot krik ognjišča.

izpljunem jezik, ki zaostalo kroži
in lebdi, izvržem zobe, ki hlastajo
za teboj kot ogrinjalo vijoličnega sna.

znebim se še neba, ki trdo izgublja
mehko ime, naj gre s teboj kot varuh zime,
naj zamrzne sol tvoje skalnate poti.

ko se srh konča in belina ždi samo še v pesmi,
takrat zajaham vidro svojih rek in 
napolnim luknjo sredi obraza in srca.

Vesna Šare