Ko z jutrom se novim zbudim,
skozi meglo v nov dan
odhitim,
široka je cesta in
pred menoj velika mesta.

Zdi se, da nikogar več ni;
in človeštvo se izgubilo je
v soju zlaganega blišča
in navideznega prgišča
večnih obljub in laži,
v svetu, ki ga ni.

Ko z jutrom novim se
zbudim,
si zaželim le trenutek,
ki vrnil bi
sanje tihe preteklosti,
ki so izgubile so v jutranji rosi.

In nekoč Ti bom tiho
zašepetala, tiho in plaho
bom priznala,
ko boš stal tam, se Ti bom
približala in
nemo bom zrla v Tvoj
nežen pogled in Ti ne boš vedel,
da v njem vidim sled,
spomine tihe preteklosti.
Nekoč, ko boš v tihi noči
po toplih in nežnih dlaneh hrepenel,
srce izgubljeno iskal,
morda Ti bo žal?!

Maja Kržišnik