ne grem ven. zunaj so korita z razcapanimi 
cvetovi, ki si jih podajajo mrtvaki. zunaj so
sonožna preskakovanja src. zunaj so kopita.

ko odprem pogled, najprej vidim zobovja.
prazna lačna zobovja, ki šklepetajo kot sol
v kosteh. kot črno pobarvani nohti.

mračnega ne vidim. slutim ga, ko se pogrezam
v koloidno srebro in se otepam večnega življenja.
svetloba je luksuz nevidnih.

skozi največje razporke brcajo najdaljše noge.
za njimi roke in želodec s človečnjaki,
ki so se zarasli vanj. vame.

če hočem zeleno, zaspim. zeleno je med 
jutrom in koščkom pomladi, ki sem ga oblepila
s starimi zvezki. zelen je vdih odeje.

ni se mi potrebno premikati. samo roko stegnem.

včasih. v mraku.

ne vem, zakaj na zidu visi pištola. saj ne strelja.

Vesna Šare