Vidiš?
Prebrani vrivki časa
pretikajo zanke zavesti.
Ostajajo polzaveden spomin.
Kot njive,
nikoli zasejane
s klicami življenja.

Čas jadra s pišem.
Za hip se ustavi, pogleda okrog.
Vidim oddaljevanje vseobsegajočega.
Zame je vse, zate nič.
Gledava skupaj.
Vidiš?

Osrčje čutenja ostaja
nerazpoznavno
v nepreglednih, stranskih,
tako neoprijemljivih
grapah hrepenenja,
ki včasih dočakajo svoje trenutke
in jih pogoltnejo.

Vidiš?

Lidija Brezavšček - kočijaž